Stroške nakupa oz. najema službenega vozila vedno krije delodajalec. To velja tudi, če bo zaposleni službeno vozilo uporabljal v zasebne namene. Upravitelj voznega parka podjetja izbere vozilo in tako odloča, kakšna cena se zdi primerna za službeno vozilo. Vendar pa ima namen, za katerega je službeno vozilo kupljeno, posebno vlogo. Zaposleni običajno uporablja vozilo za opravljanje službenih nalog.
Vendar pa vsako vozilo ni primerno na primer za daljše vožnje po avtocesti ali prevažanje tovora.
Zaposleni se občasno vprašajo, ali lahko prispevajo k stroškom službenega vozila. Običajno stroške službenega vozila krije delodajalec. Če zaposleni vozilo uporablja tudi zasebno, mora plačati davek na nedenarno ugodnost. Vendar pa se lahko stroški vozila razdelijo med obe strani. Za to obstaja več možnosti, med katerimi so nekatere davčno ugodnejše.
Prva možnost je, da se delodajalec in zaposleni dogovorita o pavšalu za zasebno uporabo. Pri tem znesku gre za odbitek neposredno od neto plače, a se pavšal za uporabo ne upošteva kot odbitek v okviru odhodka, povezanega z dohodkom, temveč znesek zmanjša obdavčljivo nedenarno ugodnost. Odvisno od strukture se lahko ta zniža celo na nič. Enkratna plačila, ki jih zaposleni plača delodajalcu, na primer za nakupno ceno, prav tako zmanjšajo pripisani dohodek.
Tudi najvarnejši način vožnje ne prepreči nujno nezgode s službenim vozilom, zlasti če drugi udeleženci v prometu ravnajo krivdno. Vsakdo, ki z osebnim vozilom povzroči nezgodo, stroške krije sam iz lastnega zavarovanja. Kako pa je to urejeno v primeru nezgode s službenim vozilom? Postavlja se vprašanje, katera zavarovalnica bo krila škodo, nastalo v nezgodi.
Kdo je odgovoren, je odvisno od povzročitelja nezgode. Poleg tega je treba razjasniti, ali je do nezgode prišlo med službeno ali zasebno potjo.